V zadnjih letih menda bolj kot prej se pogosto sprašujem, kdo sem in kaj počnem na našem planetu. Zakaj je enim dobro, no – tako je vsaj videti, drugi pa životarijo?
Če sem včasih še verjela v usodo, danes gotovo ne več. Misli, da se nič ne da spremeniti in je treba hoditi po poti, ki nam je bila določena, že dolgo ne dajem nobene moči več.
Ko nemo opazujem ta svet, kako se vrti in mi z njim, se sprašujem: “Čemu? Kaj se moramo naučiti v tej naporni, fizični obliki, kjer nas teža lastnega telesa in vseh bremen, ki jih nanj naložimo spotoma, vleče v temo, dvom, strah, negotovost? Gledam dejanja pogoltnežev, ki jim od lakomnosti noro srepijo oči. Poslušam besede prav teh in ne morem verjeti, da smo eno – ena energija, eno potovanje, eno življenje.
Ko pa smo vendar čudovita bitja, stkana iz… praktično ničesar. Naš pravi dom je nekje tam zunaj, mi pa smo preplet svetlobe, teme, vibracij, zvokov. Vem, da je običajnemu človeškemu umu tako razmišljanje tuje, nedojemljivo, strašljivo, čudaško in se ti opravičujem, dragi bralec. A tako čutim in življenje me je naučilo, da je biti, čutiti, zaznati in se prepustiti univerzalni, ali pač preprosti, včasih smo rekli »kmečki pameti« bolj modro, kot modrovati o stvareh, ki niso v domeni racija.
Rada imam besede. Rada imam knjige, a vedno bolj spoznavam, da me v moj pravi dom povabi zvok, tisti, ki je zlit z zemljo in njenim dihom. Nežne vibracije Shumannove resonance, npr., umirijo glavo, telo in nas povabijo v svet, ki ni tuzemski, a vendar bolj naš, kot vse ostalo.
Kot energetski terapevt, ki mu je dano pokukati v nevidni svet – lasten in drugih ljudi – sem postala še bolj ponižna. Ko bi ljudje vedeli, da življenja ne kroji moč, vsaj ne v pravem smislu te besede, temveč najbolj nevidne, subtilne energije univerzuma.
Dovolite mi, da se tu malo ustavim. Edino, kar ljudje vidimo, vsaj velika večina, je le neznaten delček, rekla bi, stržen nečesa mnogo večjega, umetelnega, skrivnostnega. Smo mala »zagozda«, umeščena v sredino bolj ali manj velikega, prosojnega toroida, v katerem se vrtinčijo in vihrajo valovi.
Razvoj, rast, učenje, padci in vzponi na poti tega malega človeka, čistijo naše bistvo in definirajo tisto nevidno okoli nas, dokler nazadnje nismo mirni, modri in radostni, v danem trenutku; tudi takrat, ali pa še zlasti takrat, ko so v našem fizičnem življenju viharji. Pot je lahko izjemno dolga, težka, negativna izkušnja vedno trpečega.
Lahko pa nekaj povsem drugega.
»Če želite odkriti skrivnosti vesolja, razmišljajte o energiji, frekvenci in vibraciji.«
– N.Tesla
»Vse v življenju je vibracija.«
– A.Einstein
Zanimivo, kako gredo tako izjemne misli povsem mimo običajnega uma, pa je v njih alfa in omega tega sveta. In kaj zares pomenijo?
Zelo sežeto bi rekla takole.
Tako kot vibrirate, takšno sporočilo oddajate v svet. Kadar vas pogoltne jeza, je energija, ki jo oddajate ostra kot nož in bliskovito hitro se širi naokrog. A to še ni vse. V svetu fizike obstaja beseda resonanca. Tisto, kar ima podobne frekvence, začne »cingljati, ropotati in odzvanjati« skupaj. Kadar besnite, bo fizika tega sveta poskrbela, da vas bo slišala jeza, tam nekje zunaj in vam, »KER STE JO POKLICALI«, prišla nasproti.
A če se tega zavedamo, bomo rekli tako, kot so znale reči naše modre babice: »Bo že kako!« Z vsem srcem so verjele, da se vse slabo spremeni v dobro in živele tako, kot da ni nič, čeprav jih je življenje kdaj res tiščalo ob tla.
Dovolite, da vas povabim na nenavadno potovanje sprememb. Spremenite slabo, negativno, temačno v dobro, pozitivno, obetavno. Spremenite svoje vibracije! Uporabite glavo in delujte s srcem! Hkrati!
Sprejmete povabilo?
