V zadnjih letih, morda še bolj kot nekoč, se vse pogosteje sprašujem, kdo sem in kakšen je moj namen tukaj na Zemlji. Zakaj nekaterim ljudem gre dobro – ali pa se vsaj tako zdi – medtem ko se številni drugi nenehno borijo in komaj shajajo iz meseca v mesec?
Nekoč sem verjela v usodo, danes pa ne več. Že zdavnaj sem nehala verjeti ideji, da se ničesar ne da spremeniti, in iskreno povedano se mi takšni deterministični pogledi ne zdijo le zastareli, temveč tudi zelo zavajajoči.
Ko v tišini opazujem, kako se ta svet vrti in vrti ter nas nosi s seboj kot otroke na vrtiljaku, se sprašujem: »Zakaj? Zakaj prav v tej ‘obleki’? Zakaj s seboj nosimo fizično telo, če pa je najverjetneje tisto, kar resnično šteje, nevidno polje, ki obdaja naša telesa? Česa se moramo naučiti v tej naporni fizični obliki? Kakšen je namen tega, da skozi življenje ne nosimo le svojih teles, temveč tudi vsa bremena, ki si jih med potjo nalagamo?«
