Tisti dobri trenutki v meditaciji, tisti močni, mirni in prevzemajoči trenutki, ko preprosto SEM – v tišini, zatopljena vase, zadovoljna, dovolj – so mi pomagali razumeti pomen samega »biti«. Čarobni trenutki miru in radosti v moji duši. Šele takrat lahko vidim svet takšen, kot v resnici je. Kot zgolj opazovalka, čustveno nekoliko odmaknjena, ne da bi dovolila, da me ujamejo nevidne pasti. Kako čudovito je, ko se lahko vzdržimo komentarjev.
Tišina ima izjemno moč. Pa vendar se je ljudje po mojem mnenju večinoma bojijo. Zato govorijo že samo zato, da bi jo prekinili. Pomislite na trenutke, ko si je nekdo – denimo govorec na kakšnem dogodku – privoščil minuto brez besed. Vsi navzoči se zdrznejo in začnejo gledati naokrog, namesto da bi se prepustili prostoru, uživali v trenutku in se pripravili na to, kar prihaja.
Blažena tišina.
