Verjetno eno najmočnejših orodij, ki jih premore človek. Pa tako pomanjkljivo razumljeno, ali pač
lahkomiselno prezrto.
Vse, kar je človek kadarkoli ustvaril, je bilo najprej v glavi. Od drobnih idej, do velikih izumov. Da si je
pisatelj zgodbo najprej izmislil in predstavljal in nato dal na papir, seveda! Izjemno preprosto. Pa res
razumemo, kaj to pomeni? Razmišljanje o moči misli se običajno konča tu, pri zaključenem projektu.
Ko je delo opravljeno in izdelek zagleda luč sveta, mislim ne pripisujemo več nobene moči. Kot da bi
svojo sposobnost kreiranja in manifestiranja zamrznili do naslednjega projekta. Pa to ne bi moglo biti
dlje od resnice.
Človek menda »domisli« okoli 70.000 misli dnevno, večinoma na podzavestni ravni, a vse vplivajo na
nas. Na naše življenje, način razmišljanja, navade, mnenja, kakšni smo, s kom se obkrožimo, kako
dihamo, kdo nam je blizu in česa ne maramo. Ali mi v to verjamemo, ali ne, je povsem
brezpredmetno. Deluje vedno in pri vseh stvareh, slabih in dobrih, pozitivnih in negativnih. Kadar
smo črnogledi, vstanemo z levo nogo, je skoraj gotovo dan polomija. Ena slaba stvar vodi v drugo in
ta v naslednjo. Vemo, kaj lahko spremeni preprost, iskren nasmeh, ki ga čuti srce. Ostrina jeze je
manjša ali pa slednja kar spuhti.
Kaj ni to »pestovanje črnih mislih« isto, kot imeti idejo o projektu in jo izpeljati? Le da se teh malih
reči sploh ne zavedamo. Preveč jih je, pa tudi nihče nam ni povedal, da je tako.
Naša dejanja so plod naših misli, in dokler so naše misli negativne, bodo takšna tudi naša dejanja.
Kazati s prstom na to ali ono, je nesmiselno. Odgovor pa je na dlani, le prepoznati ga moramo.
Ozreti se vase in začeti spreminjati zgodbo. Zavedati se, da se nobena stvar v našem življenju ni kar
zgodila, temveč smo jo na nek način povabili k sebi, ji energetsko odprli vrata.
Lahko sicer trdimo, da ne moremo nadzorovati svojih misli, da se pojavijo v naših možganih, ne da bi
jih prosili. Res je, misli ne čakajo na povabilo, temveč kar pridejo. Toda mi imamo orodje, s katerim jih
lahko preoblikujemo. Lahko korenito prenovimo “tovarno”, ki jih ustvarja in tako vplivamo na vse, kar
kroji naše življenje, delo, družbeno okolje, v katerem živimo.
Žal, živimo v svetu, kjer si toliko dober in uspešen, kot je dobra in uspešna tvoja zadnja izbojevana
bitka. In večina vstopi v neizprosen, začaran krog, postane neusmiljeno tekmovalna, dokler se ne
izčrpa do smrti.
Iščemo zdravila in rešitve, za to in ono, pri tem pa pozabljamo, da vsi problemi prihajajo iz istega vira
– ne naših besed in dejanj, temveč uničujočih misli, ki napačna dejanja in odločitve porajajo.
Kako dobro izkoristiti svojo moč misli?
S povsem malimi koraki, sprva. Npr., pri naslednjem slabem dnevu, se ustavite in vprašajte, kako
slabo je res. Živ sem, zdrav sem, lahko hodim, jem, delam. (Lahko bi bilo povsem drugače. Takrat je
sicer težje, iz prve roke pa lahko povem, da se vedno da.)
Torej sem dobro! Odlično sem!
Seveda to niso le prazne besede, temveč doživeti stavki, v katere verjamete. Zakaj bi to počeli? Ker je
nedopustno, da nas imajo v oblasti okostenele navade, ki smo se jih navzeli z vzgojo, miselnostjo
okolja, in še marsičem drugim, ko pa lahko postanemo aktivni kreatorji lastnega življenja.
Dr. Bruce Lipton v svoji knjigi Biologija prepričanj to poimenuje »Fake it, till you make«! Kar bi nekako
pomenilo, da toliko časa v glavi in srcu živite svoje novo življenje, da se nazadnje zgodi.
Pa smo že pri epigenetiki, a o tem kaj več v enem od naslednjih blogov.
–
Milangela
