Nekaj malega o epigenetiki
Ljudje smo različni. Eni so umirjeni, zasanjani, razumevajoči, potrpežljivi. Drugi vzkipljivi, čemerni, nestrpni, togotni. Tretji morda živijo v svojem svetu. Seznam lastnosti in navad je neskončen.
Ko nas nekaj spravi iz tira, se vsak med nami odzove na svoj način. Vedenjski vzorci postanejo navade in teh se držimo. Težava je v tem, da se naše običajno vedenje sestavi v način življenja. Nekomu prihajajo nasproti zanimive dogodivščine, veliko potuje, drži se ga denar. Drugi je vedno slabe volje, v vsaki stvari najde razlog, da se jezi; spet tretji je kup nesreče, prepričan, da ga vsi krivijo za vse in karkoli se pripeti, odnese krajši konec. Počuti se kot žrtev, ki si jo vsi izposodijo.
Vedno bolj odmevno pa je prepričanje, da se nam v življenju pripeti tisto, kar dopuščamo, kar potrebujemo za duhovno rast. Da je naš način razmišljanja oz. vedenja »kriv« nesreč in tegob, ki se nam zgodijo, pa za marsikoga utegne biti zelo trd oreh!
Saj poznate pregovor, »stara navada, železna srajca«, kajne?
Pa ste se kdaj vprašali: »Od kod sem jih dobil?« oz. še boj drzno: »Ali se jih da spremeniti?«
Življenje piše svojo zgodbo. Dokler se ne zgodi kaj hujšega, se niti ne sprašujemo, ali so naše navade dobre ali slabe. Živimo bolj ali manj enako kot dan prej in se odzivamo, kot smo vajeni. Govorimo o svojih navadah. Pa so res naše? Dokler je vse dobro, to ni tako zelo pomembno.
Kaj pa, ko se nič ne dogaja tako, kot bi radi?
Ko si za vsako tegobo rečemo, »Takšen pač sem! Kako bi le lahko bilo drugače! Tudi moja mama in pred njo njena sta imeli podobne težave. V naši družini je pač tako! Žalost nam je usojena. Geni!«
In potem – EPIGENETIKA, ki vse postavi na glavo!
Pri tej besedi ni nič dolgočasnega. Prinaša svež veter v zatohlo, bolno miselnost: »Saj ne morem nič spremeniti!« Čudovita je že zato, ker je lahko orodje slehernega med nami, le volja in moč sta potrebni.
Sama sem jo spoznala povsem nepričakovano. V najtežjih trenutkih so bili moji koraki natanko taki, kot bi jih narekoval učbenik o epigenetiki. In zato je v mojem življenju izjemno cenjena.
Diagnoza »rak« ne dopušča izgovorov, bližnjic, samopomilovanja. Še zlasti ne slednjega. Čas je neprecenljiv. Čeprav je pisalo črno na belem, sem si drznila DVOMITI. Še več. V čustveno intenzivnem dogodku sem se odločila in začela verjeti. Verjeti, da sem zdrava.
Naše telo je skoraj izključno zgrajeno iz beljakovin, če odmislimo vodo in maščobo. Brez beljakovin torej ni življenja. A vajeti nad tem, kakšne beljakovine tvori naš organizem, imajo v rokah geni.
Zelo poenostavljeno
Živimo v svojem telesu in utripamo z lastno energijo, a zmotno je misliti, da je ta zgolj naša. Vanjo se vtkejo energije ljudi okoli nas, našega okolja. Zdi se preprosto, a ni. Naša čutila prejmejo številne informacije, ki morajo prispeti do možganov, da jih ti predelajo v ustrezno obliko. Vsaka informacija se poveže z ustreznim centrom. V naših možganih se ob prispetju dražljaja »prižgejo« nevroni, pri čemer se tisti, s podobno lastnostjo s sinaptičnimi vezmi oblikujejo v trdne in močne mreže. Na ta način naši možgani dobijo specifičen izgled. Toda nova znanja in izkušnje jih stalno spreminjajo in preoblikujejo. Govorimo o nevroplastičnosti; sposobnosti možganov da se preoblikujejo, s tem pa spreminjajo naše življenje.
Kadar v življenju obtičimo in se vedno odzivamo na enak način (pesimističen, razdražljiv, ali pa kot večne žrtve) se bolj in bolj krepi obstoječa nevronska mreža. Pri tem je potrebno vedeti še nekaj. Vsaka misel, ki jo na podlagi prevedenih informacij oblikujejo naši možgani, v telo pošlje navodilo za izdelavo konkretne beljakovine. Podobne misli seveda narekujejo vedno enako recepturo in naše telo se teh substanc navadi. In obnašati se začne kot odvisnik, ki zahteva svoj opiat. Če izločene snovi ni dovolj, bo telo možganom poslalo sporočilo, da jo potrebuje. Sporočilo je običajno zavito v nenavadne oblike, ki jih je nemogoče prepoznati kot stare, iztrošene navade.
Recimo, da so me kot otroka prizadele besede in grobost brezbrižnega sošolca. Telo si je zapomnilo udarce pesti, saj je bil dogodek čustveno intenziven. Ko me bo kot odraslo osebo šef določil, da naredim predstavitev podjetja pred množico, se bo na podzavestni ravni odvila reakcija na minuli dogodek. Zakrčila se bom v bolečini. In tako kot takrat bo v glavo šinila misel »nesposobna sem«. In tudi zdaj bo ta misel v telo poslala recepturo za telesu že znano snov, ki bo še bolj podžgala mojo slabo samopodobo. Bolečina bo generirala novo, podobna misel »nič si ne morem zapomniti« in telo bo dobilo še malo več opija, kar bo sprožilo sorodno misel: »Za nobeno rabo nisem!«
Vsaka ista, znana misel torej KREPI že tako močne sinaptične povezave med nevroni.
Telo, oz. naša podzavest nas imata v oblasti. Popolnoma.
Nova misel, na drugi strani, pa je tista, ki prižge nove nevrone in vrhu vsega tudi izloča drugačne snovi. Telo, ki je navajeno na svojo drogo, jo zato zavrača. Dolžnost našega telesa, oz. našega ega je, da nas obvarujeta nevarnosti. Torej je logično, da je vse staro, znano in izkušeno dobro, vse kar je novo, pa potencialno nevarno. Stare navade poznata, vesta, kako z njimi. Novo pa nas postavlja v neznano in utegne ogroziti naše zdravje! In temu se je treba upreti.
V začetni fazi JE vsaka nova, drugačna misel POSEBEN IZZIV.
“Zakaj se hočeš spremeniti? Tale novotarija ni zate! Sploh pa, saj ni bilo tako slabo.” Naš ego se na vso moč trudi, da nam prekriža račune o spremembi. A vztrajno novo razmišljanje krha stare sinaptične vezi in gradi nove.
Ko nam po glavi rojijo vsiljive misli – notranji monolog, moramo vedeti, da smo na pravi poti. V tem glasu je treba prepoznati GLAS ega, ki nas poskuša zavesti. Če bo nova misel dovolj močna, bo glas ega nazadnje utihnil.
Sprememba pa se, žal, ne zgodi takoj. Koliko mesecev, morda let ste se odzivali na stari način. Ne moremo torej pričakovati, da bo nova, nekajkrat ponovljena misel, popravila »grehe« dolgih let. Na začetku je potrebno veliko truda, vztrajnosti in energije. Podobno kot bi krotili divjo žival. Toda z odločnostjo boste zmagali in preobrazili svoje vrednote in življenje.
Naša genska zasnova ne sme biti izgovor za naše inertno vedenje, saj je kakovost našega življenja v veliki meri odvisna od tega, kako delujemo, kako se obnašamo in kakšno okolje ustvarjamo okoli sebe. Vidimo tako, kakršni smo. Pokrajino, ki žari v sončnem zahodu, bo skupina ljudi dojela na različne načine. Zadovoljni s sabo in svojim življenjem, bodo prevzeti nad lepoto narave. Tisti pa, ki jih bremeni žalost in skrb, pa bodo odsotno zrli v daljavo.
Negativne misli so neizprosne in njihov primež zlepa ne popusti. A odločitev, da na svoje življenje pogledamo drugače in ga zavestno začnemo preoblikovati, privede do izjemnih sprememb v našem duševnem in fizičnem telesu.
Kaj ni pomilovanja vredno stati ob strani in dovoliti, da vas tok življenja premetava na milost in nemilost?
Premislite in začnite novo poglavje svojega življenja! Zadovoljni, izpopolnjeni, zdravi!
