Moji dobri trenutki v meditaciji, takrat, ko začutim moč, mir; ko me posrka vase in preprosto SEM. Tiha, zadovoljna, »dovolj«. Takrat razumem, kaj pomeni “biti”. Čarobni trenutki miru in radosti v moji duši. Šele takrat lahko vidim poti, ki jih ljudje prehodimo, takšne, kot so. Zgolj opazovalka, čustveno odmaknjena, ki si ne dovoli, da bi se ujela v nevidne pasti. Kako božanski je občutek, ko morebitne komentarje uspeš zadržati zase in se ne daš izzvati.
Tišina ima izjemno moč, a menim, da se je ljudje večinoma bojijo. In začnejo govoriti, četudi samo zato, da bi jo prekinili. Pomislite, kako je takrat, ko npr. govorec na nekem dogodku za nekaj hipov umolkne. Osupli navzoči se začnejo ozirati naokoli, namesto da bi se vživeli v atmosfero, uživali v trenutku in se pripravili na to, kar prihaja.
Blažena tišina.
V normalnih vsakodnevnih situacijah se takrat, ko si dovolimo biti tiho, zdravimo, umirjamo, okrevamo, in izkazujemo spoštovanje. Ko ostane le še »jaz«, se čas upočasni. Takrat pridejo odgovori in pronicljiva razodetja.
Tišina. Spokojnost. Mir.
Ko ste zadovoljni s sabo, ko se ne ozirate na to, kaj drugi mislijo o vas, napačno prepričanje, da “biti tiho” pomeni “biti sramežljiv, neroden, nedružaben, nepripravljen”, razvodeni, dokler se popolnoma ne razblini.
Seveda pa sta tudi tu dve plati medalje.
Tej svetli je v nasprotju ona druga.
Enim molk služi kot orodje za izražanje nestrinjanja ali umika. Takšna tišina razburi, vznejevolji, razdraži in prizadene. Drugi se za molk odločijo, da bi kaznovali, ali pač iz strahu. Nobena od naštetih oblik ni nič prida. Temna plat.
Le tišina, ki jo ustvarjata miren um in ljubeznivo srce, prinaša pozitivne spremembe.
“Na koncu se ne bomo spominjali besed naših sovražnikov, temveč molka naših prijateljev.”
Martin Luther King ml.
