Meditacija ob zimskem solsticiju

Zadnja meditacija v letu 22 se je zgodila na zimski solsticij; bila je sreda, dan naših vsakotedenskih srečanj. Svojevrstna pomenljivost, ki ne dopušča dvoma. Supino povezuje duhovna rast, a smo zaradi občutenja, razumevanja in svojstvene topline kot družina, kjer si pomagamo in smo si v oporo.

Zimski solsticij je dan močnih energij, ki so stkane iz stoletnih tradicij pričakovanja svetlobe, toplote in sonca. V to najdaljšo noč in najkrajši dan so položeni upi neštetih ljudi, ki jih je tema, hlad in glad pestila dolge mesece, a so na ta dan oživeli in z novimi upi pričakali prve sončne žarke, kar je simbolično pomenilo vrnitev življenja. Stara ljudstva so namreč verjela, da so zimski dnevi tako temačni in mrzli, ker je zbolel in opešal sončni bog. Da bi proslavili  njegovo “okrevanje”, so domove okrasili z zimzelenim rastlinjem, zakurili so ogenj in se krepčali z jedačo in pijačo.

Tudi v našem večeru nas je k dogodku povabil ogenj, ki je s svojimi zublji pel pesem, kot jo menda lahko razume le sončni bog. Medtem, ko sta goreče izmenjevala zgodbe, smo se ob krušni peči umirili in se povezali z energijo zemlje, spustili staro in neuporabno in živo zadihali v novi podobi naših misli. Povezani z lastnim bistvom in energijo kozmosa, skoraj opiti od sreče, ki jo lahko ustvari le dobra energija srca, smo živeli svoj jutri. Drugačen, prijaznejši, svobodnejši, samo tvoj!

Zunaj, ob ognju smo prečistili svojo energijo z gorečo vejico belega žajblja, v ogenj odvrgli stare vzorce, se prijeli za roke in živeli jutrišnnji dan; polno, mirno, zadovoljno.

Večer smo zaklučili ob domačem čaju z izbranimi sladicami; poklepetali in se razšli s posebno iskro v očeh.