Prepustiti se objemu gozda

Rekla bi, da smo Slovenci precej povezani z naravo. Za svojimi hišami imamo vrtičke, v stanovanjih lončnice, radi hodimo na sprehode, v planine.

Koliko nam narava pomeni, kako jo doživljamo, je intimna stvar vsakega posameznika. In pogojuje jo veliko dejavnikov.

Ko je človek stisnjen v kot, želi naravo

Med pandemijo se je podoba naše bližnje okolice spremenila. Od vsepovsod so prihajali ljudje in se nastavljali sončnim žarkom. Mlade družine z otroki so končno malo zadihale, ko je otročad skakala po travi, delala premete, se žogala. Nekateri od starejših ljudi so s sabo prinesli stole in ležalnike in lenobno mežikali v sonce, ali v senci mogočnih dreves brali. Bilo je skoraj kot nekoč. Ko sem bila otrok, sem živela na podeželju in vsaka hiša si je pridelala vsaj nekaj lastne zelenjave in sadja. Ljudje so prosti čas preživljali zunaj, v naravi.

Življenje v mestu je seveda drugačno. Stavbe z množico ljudi, energij, tu in tam kakšno drevo. Ja, seveda. Imamo tudi čudovite parke, a ti morda niso takoj za vogalom. In potem je tu strast do vzgajanja rož, začimbnic.

Mene je vodila ven iz mesta, saj je bila terasa premajhna za vse, kar sem želela imeti posajeno.

Zeleno, ki me je rešilo

Nato sem začela živeti na tem našem hribu, zelenem, dišečem, žvrgolečem, in postajala sem drugačna. Peza diagnoze me je preganjala in sprva je bilo potepanje po gozdu verjetno beg pred vsem črnim. Beg pred lastnimi mislimi. Ko sem bila zunaj, sem počasi začela spuščati navlako, nehala iskati odgovore in gledala naprej.

Pod noge.

Ena noga je stopala pred drugo.

Vdihneš, izdihneš.

Vdihneš, zapreš oči.

In dihaš.

Takrat zaslišiš zvoke, ki ni vpitje, zvonjenje telefonov, hrup avtomobilov. Takrat začneš zaznavati glas narave. Veter, listje, pokanje vejic pod nogami, čričke, ptice. Odpreš oči in instinkivno pogledaš okoli sebe, kje je vse to, kje se skrivajo?

Opaziš ptice, veverice, male “bibe”, ki jim ne veš imena. Hodila sem gor in dol, po globelah in vzpetinah in menda prvič opazila travniško cvetje na drug način. In skozi glavo je šinila misel: “Kje pa rastejo rožce, ki jih je Pehta nabirala za čaje?” Pa sem nabrala šopek, ga nesla domov in tako se je začelo raziskovanje. Ne bi mogla reči, da sem zeliščarka, naučila pa sem se dovolj, da se ob večerih kuhajo domači čaji. Težko bi brez njih.

Objemi dreves, družba živali

Če je noga postala utrujena ali pa je pošla sapa, sem se usedla. Na tla, na štor, podrto deblo in bila vedno bolj umirjena. Nisem vedela, kaj se dogaja. Niti sanjalo se mi ni, da vse v gozdu in naravi diha, je v ravnovesju in hrani ne le sebe, temveč tudi vse, kar je tam, četudi po naključju.

Ne spomnim se točno, kako je prišlo do tega, da sem začela objemati drevesa. Rekla bi, da sem nekje slišala, kako dobro ti dene. Vendar bi, glede na to, kakšna sem bila takrat, verjela, da sem si predvsem želela objema, tolažbe, utehe. Vsi tisti dnevi čakanja, zdravljenja, upanja so bili dolgi. Minevali so hitreje, ko sem vandrala naokoli.

Naša nemška ovčarka mi je bila vedno za petami, ali pa je veselo skakala pred mano, kot bi želela preveriti, da je vse ok. Če sem sedla, se je ulegla nedaleč stran in me čuvala. Šele spoznavali sva se, pa vendar je vse znala prav. Tudi ona del božanskega plana matere narave.

Moje telo je postajalo vedno bolj krepko, duša pa vesela. Vem, da bi brez teh sprehodov ne šlo. Zdravljenje v naravi je bilo okrevanje s petimi čuti. Ja, tudi okus je imel nekaj od vsega. Jagode, robide, smrekovi vrščki, kislice. Kako malo je treba, da se človek okrepča. Ulegla sem se na tla, zobala prej nabrane jagode in gledala v mogočne krošnje dreves – od spodaj. Uaaauuuuu! Zelene v vseh odtenkih, nekaj modrih lis neba in sij zaslepljujočega sonca. Le zakaj nimam pri sebi barv in platna? Ja. Prepričana sem, da bi vse znala narisati.

Takšni so bili moji dnevi. In prišla je tudi zmaga. Zgodba bolezni je bila vedno bolj del preteklosti, zabrisana.

Takrat sem sklenila, da bom s svojimi spoznanji pomagala drugim. Kogar bo zanimalo. Želela sem že takrat, a še ni bil pravi čas.

Šinrin joku

Niti sanjalo se mi ni, da je na drugem koncu sveta nekaj ljudi razmišljalo podobno kot jaz. Že leta 1980 so ugotovili, da je čas, preživet v naravi, neprecenljiv. Število bolnih in zaradi bolezni odsotnih je bilo manjše, ker so odgovorni ljudi pošiljali v gozdove. Še preden je počilo in je bilo treba stvari reševati.

Osnovali so koncept t.i. “gozdne kopeli”, ki preprosto pomeni, potopiti se v vse, kar gozd, oz. narava ponuja. Naravo doživeti polno in se ji v celoti posvetiti. Poleg aktivnega opazovanja narave, čutenja, poslušanja, dotikanja, je pomenljiva tudi inspiracija, ki jo tvoje sožitje z naravo pričara. Na Japonskem je to navdih za pisanje haikuja, pri tebi pa, kar ti srce poželi. Tak kot si, tako boš ustvarjal.

Vem, dragi Slovenec. Mi smo malo drugačni od ostalih in smo v naravi in z njo. A, ko boš naslednjič na gozdni potki, ali pa pri pletju vrta in presajanju lončnic, se morda lahko spomniš na spodnje koristi in ta svoj čas z naravo preživiš še bolj doživeto.

K čemu prispeva Šinrin Joku

  • Pomaga odpraviti raztresenost in razbremeniti misli: ZELENA blagodejno vpliva na utrujene oči. Vpij jo!
  • Krepi koncentracijo in samozavest; v nasprotju s katero koli drugo glasbo je ŽVRGOLENJE PTIC glasba, ki pomiri še tako razburjeno dušo. Poslušaj ptice!
  • Z zavestnim dihanjem podpira naš imunski sistem. FITONCIDI, naravne snovi, ki jih rastline oddajajo, da se zaščitijo, so v majhnih količinah koristni tudi za ljudi. Zmerno vdihavanje fitoncidov spodbuja rast t. i. naravnih celic ubijalk, ki so ključne pri zatiranju z rakom in virusi okuženih človeških celic. Dihaj s polnimi pljuči!
  • Zmanjšuje pritisk in bolečino in nas umirja, da se posvetimo eni stvari. MEDITACIJA v naravi in ČUJEČE OPAZOVANJE okolja nam pomagata najti več miru in biti bolj prizemljeni. Ustavi se, usedi na štor in bodi. Prisoten!
  • Zmanjšuje napetost in tesnobo. OBJETI DREVO je izjemno, saj napolni naše telo z mogočno energijo drevesa, za boljše kognitivne funkcije. Poišči svoje drevo in ga objemi!
  • Spodbuja prijaznost do sebe. Nič ni popolno in tudi mi nismo. Sprejmimo razmišljanje WABI-SABI, – ceni lepoto, ki je minljiva in nepopolna, ter nas prijazno opominja, da sledimo stopinjam narave. Sprejmi se! Tak kot si, si edinstven!
  • Predrami našo ustvarjalnost – poiščimo INSPIRACIJO v podobah narave. Razmisli o svojih občutkih! Opiši jih z besedo ali sliko!
  • Ponovno nas poveže z naravo.

Vedno, po vsakem sprehodu, potem, ko se z rokami, umazanimi od zemlje in utrujeni od dela na vrtu vračamo v življenje, ohranimo duh narave, duh gozda, duh vrta. In naj nas krepi do naslednjega “rendez-vous-a” z naravo.

V današnjem hitrem svetu, kjer sta stres in tesnoba nekaj običajnega, “gozdna kopel” ponuja preprost in učinkovit način za ponovno vzpostavitev stika z naravo in izboljšanje splošnega počutja. Privoščite si tak odklop, pustite doma vse naprave in se potopite v naravni svet. Izkusite zdravilno moč narave, napolnite svoje baterije in se ponovno povežite s svojo notranjostjo.